Po celoletnem rednem obiskovanju petkovih srečanj, spoznavanju džungle in prilagajanju življenju v krdelu smo se polni zanosa in novega znanja odpravili na težko pričakovani poletni tabor v Belo krajino na Sinji Vrh. Že ob prihodu so nas pričakali stari volkovi in nam zaželeli dobrodošlico v sladki Deželi mleka in medu. Takoj smo tudi izžrebali skritega prijatelja, kateremu smo nato ves tabor pošiljali spodbudna sporočilca preko Čilove pošte. Manjšo težavo smo imeli le, ker se je izkazalo, da je skritega prijatelja težko obdržati le zase.
Kmalu po našem prihodu pa smo dobili nenapovedan obisk. Poln bojnih ran in izmučen je med nas prišel Vontola, volk samotar, ki je dejal, da se nam približuje huda nevarnost - rdeči psi, ki uničujejo vse pred seboj in ne poznajo milosti. Po posvetovanju z Mavglijem in kačo Kajo pa smo se odločili, da se ne bomo predali zlahka. Branili smo svoje ozemlje in krdelo, odločili smo se ostati in se upreti rdečim psom. Bili smo veseli, saj se nam je obetal dober lov.
Po izvrstem kosilu, ko so se naši želodčki napolnili, in po rahlem, a neusmiljenem boju za teritorij za spalke, smo se odločili, da se moramo sprva malo izuriti v spretnosti, če hočemo premagati rdeče pse.
Naše spretne tačke in ustvarjalnost sta prišli do izraza pri izdelavi džungelskih likov iz papirja in izdelovanju okraskov za na rutko iz filca, izdelali smo tudi sulice in kladiva za spopad z rdečimi psi, pri delavnici izdelovanja rožnih venčkov pa smo spoznavali našega zavetnika sv. Frančiška.
Naslednje jutro nas je že ob sedmih zjutraj čakala telovadba, ki nam je zagotovila energijo še za en pester dan poln dogodivščin. Dopoldne smo se preko turnirja spoznavali s pravili čete ter se tako pospešeno pripravljali na skupni tabor, ki nas je čakal čez vikend. Uf, je bilo kar
naporno: vsa ta pravila, piski, kvadrat, kroj ... Ah, je kar lepo biti volčič in pustiti, da ti voditelji še kdaj pogledajo malo skozi prste. :D
Popoldne pa smo že komaj čakali, da malo omilimo vročino z vodnimi igrami! Sploh zabavno pa je bilo, ko smo polno vodnih balonov, kozarcev in vedr zlili na stare volke.
Čez cel dan pa nas je kača Kaja seznanjala z zgodbo in nam svetovala, kako premagati rdeče pse. Povedala nam je, da se rdeči psi napremišljeno podajo v boj in da niso posebno pametni, tako da je edini način, kako jih lahko premagamo, dobro premišljen načrt in zvijača. Mavgliju je svetovala, naj jih s svojim tekom po Vejngangi vzpodbudi, da se bodo zapodili za njim, nato pa naj teče mimo malega ljudstva (to so morilske čebele), ki bodo napadle rdeče pse, Mavgliju pa bo na pomoč prišla Kaja in ga rešila zahrbtne reke. Vsi smo se strinjali, da je to odličen načrt.
Po odličnih palačinkah, ki smo jih imeli za večerjo, je sledil zabavni večer, ki sta ga nadvse suvereno vodili Ula in Ana. Volkci smo sami pripravili program, večer pa smo končali s pantomimo. Oponašali smo drug drugega in se še marsikaj naučili o sebi in spoznali, da nas drugi včasih vidijo drugače, kot se nam zdi. Končno je napočil čas za spanje ...
Ampak jutro je, kot po navadi, prišlo čisto prezgodaj. Vsi zehajoči in z zaspančki v očeh smo se napotili na jutranjo telovadbo. A malo razmigavanja in super kakav ob zajtrku, pa smo spet vsi polni energije. Nato so sledile delavnice. Učili smo se izdelovati čolničke iz lubja, spretne tačke so postajale še spretnejše ob barvanju panjskih končnic in ob izdelavi sveč iz voska, ki nam ga je odstopilo malo ljudstvo, učili pa smo se tudi priprave Rdeče rože.
Popoldne pa je končno prišel težko pričakovani izlet na Kolpo! Sicer smo se res morali malo potruditi in priti do nje, vmes smo malo stokali in vzdihovali, a ko smo prišli do vode, je bil ves trud poplačan. Super kopališče, še bolj super pa je bilo, ko smo lahko tunkali Bagira in Vontola. Reveža nista imela nobene možnosti proti neugnanim volčičem. Po kopanju je sledil še rahli vzpon do naše Dežele mleka in medu, kjer smo takoj po prihodu opazili nekaj čudnega. Na tleh so bili rdeči sledovi. Hm, le kaj to pomeni? So nas rdeči psi že našli? Odločili smo se slediti sledi in ta nas je popeljala do travnika, kjer smo se začeli pripravljati na boj. Skozi naloge smo pridobili vrvico, česen in balon. Balon smo rabili, da smo z njim zbudili malo ljudstvo, s katerim smo poskušali premagati rdeče pse, česen pa nas je varoval pred njihovimi strupeni piki. Škoda le, da je bil česen tako slabega okusa ... A za boj in za krdelo se je potrebno žrtvovati! S skupnimi močni smo nato le premagali rdeče pse in rešili naše krdelo.
Uf, tale boj je bil res naporen in naše želodčki so že obupno klicali po hrani. In kaj je boljšega od dobrega skavtskega tvista in večera ob ognju. Kmalu smo postali zaspani in se odpravili v spalke, volčiči odhodniki pa so se odpravili še na zadnje potovanje po džungli - na pomladni tek.
Naslednje jutro nas je čakalo še pospravljanje našega bivališča, nato pa smo se odpravili na skupni taborni prostor, kjer so nas že čakali klanovci in izvidniki. In naj se nove dogodivščine zopet začnejo ...
In za konec še nekaj vtisov naše Ane ...
Dragi prijateljčki!
Prišel je čas, ko moramo nekateri volčiči zapustiti krdelo in odkorakati k izvidnikom. Pri volčičih mi je bilo zelo lepo.Naučila sem se veliko novega. Nikoli ne bom pozabila, kako smo na mojem prvem zimovanju iskali meč ankus, kako smo na taborih vedno pekli hrenovke s tvistom, ko smo na poletnem taboru bili na bazenu in še bi lahko naštevala. Nikoli vas ne bom pozabila.
