Poletje. Čas, katerega se večina normalnih ljudi zelo veseli, kajti tu so morje, sonce, sladoled ter obleke ki pokažejo več. Poletja pa se zelo veselimo tudi skavti, saj to pomeni da, sledi POLETNI TABOR! Letošnji poletni tabor smo klanovci preživljali nekje med Zgornjim Jezerskim ter Laškim (da, to je tam kjer je tovarna piva). Dogodek se je začel 8. julija. Prvi dan sta nam voditelja pripravila gorsko dogodivščino, Iz Zgornjega Jezerskega smo se povzpeli do koče na Ledini, nato čez Jezersko in Savinjsko sedlo ter končali v Logarski dolini. Naredili smo 1000 m višinske na kar smo bili vsi zelo ponosni… Skoraj vsi! Med potjo je bilo ogromno jamranja, stokanja pa tudi smeh in veselje ter zajle. Utegnili smo se tudi kepati, saj je bil sneg. Prvo noč smo vedrili v okolici slapa Rinka. Nekateri niso mogli spati, jaz pa teh težav nisem imel. Naslednji dan smo odrinili proti Robanovemu kotu. Še malo naprej od tega kraja smo prespali. Vmes smo imeli mašo, saj nas je prve tri dni spremljal Tomaž Maras. Čas je hitro mineval, saj se nikakor nismo mogli strinjati ali so krave raje na soncu ali na senci. Na koncu je obveljalo pametnejše mnenje. Konj Valter je medtem preskočil ograjo. Bilo je lepo. Zvečer se nam je pridružil Jože. Z jutrom smo nadaljevali s potjo. Ob kosilu sta se od nas poslovila Tomaž in Gregor Bačar. Slednji je dejal, da gre na Kitajsko… Ja itak!!! Prenočili smo pri neki kmetiji, kjer so bili izredno prijazni ter izdatno radodarni. Ta večer smo si za šalo spremenili spole. Priznam, težko je biti ženska. V nedeljo sta nas Franci in Teja razveselila z novico o potepu. Razdelila sta nas v skupinice ter smo odrinili. Ker sem skavt bom napisal le, da je bilo prečudovito. Z vami pa lahko delim to, da smo se zvečer vsi dobili v Nazarjah ter gledali finale svetovnega prvenstva. Ob zmagi Španije so bili nekateri žalostni in drugi veseli. Tako je ponavadi v življenju. Pred spanjem smo zapeli Slovenija gre naprej. Ne smem pozabiti da se nam je pridružil tudi Peter. Nato smo zares odšli spat. Zjutraj smo se veseli in spočiti srečali z voditeljema. Vsi smo bili veseli ter razigrani. Vsaj jaz sem imel tak občutek. Sledila sta dva zelo zanimiva dneva. Dobili smo čolne ter čolnarili po Savinji. Bila je to neprecenljiva izkušnja, ki pa nas je ogromno koštala… dobesedno. Imeli smo 4 čolne; 2 gumijasta in 2 iz poliestra. Vodostaj je bil zelo nizek in bilo je ogromno brzic. Na začetku je bilo zelo zabavno , a kmalu so nam brzice zapečatile usodo. Končni izkupiček: 1 gumenjak predrt, oba poliestrska čolna uničena. Enemu bo še pomagalo dvokomponentno lepilo, drugi pa je zavedno odšel v večna lovišča, skupaj s Pavletovo firmo. Padati pa so začele tudi prve žrtve. Zapustila nas je Maruša. Dogodivščino po Savinji smo zaključili v Šeščah. To je tiste vrste vas, kjer so glavni gasilci. Prespali smo v hosti malo naprej. Zjutraj nas je prebudila tričlanska družina ter nas sprva nakregala, ker smo kurili, kasneje so se izkazali za izredno prijazne in razumevajoče. Ta dan sem opravil maturo, padla pa je tudi naslednja žrtev. Zapustila nas je Neža. A njen odhod je bil lepši, saj nam je njen oči pripeljal sok… Mmmmm… Sok!!! Spet smo prespali v neki hosti, kjer je bilo veliko divjih svinj. Na srečo smo jih pregnali z ognjem ter predvsem z našim petjem. Tu gre posebna zahvala Franciju, saj je pel zelo naglas. Moram omeniti, da nas je isti večer Franci rešil pred lisjakom. Bilo je zelo napeto, saj je lisjak lajal. Hvala Bogu za Francija. Dar ki mu ni para. V četrtek, to je predzadnji dan smo se odpravili na Šmohor ter lepo zgrešili pot, ter prišli na Gozdnik, ki je bil 400m višji. Porka…fiks…Mast…Majke ti… Še zdaj sem malo jezen, kajti bilo je zelo naporno. Prespali smo pri koči, kamor bi morali najprej priti. Franci in Teja sta nam dovolila, da fantje preberemo vsak eno knjigo. Bilo je lepo. Zjutraj nas je malce zmotil dež, a ni bilo take panike. Odrinili smo na poslednji kos poti. Pri srcu me je malo stiskalo, a nisem prepričan zakaj. Mogoče ker je bilo že konec, lahko pa je bilo tudi to, da gremo v Laško. Laško ja!!! Največja znamenitost se je tam zgodila leta 1825. Stoji oz. teče še danes. Končali smo v parku pred zdraviliščem. Bilo je zelo ganljivo. Nato so prišli starši. Adijo tabor.
Da povzamem: bilo je super. Takrat smo bili malce tečni, a sedaj se nazaj oziramo z nostalgijo. Rad pa bi omenil še ostale udeležence: Tina Bačar (Mrtn) je igrala nogomet. Tu je bila Mirjam (Mirjam), ki je inteligentna ter zavedna ženska, ki se bori za svoje pravice. Eva (Adam) je moja sestra. Malce sva si podobna. Saša Pušavec (Sandiii) ma izpit za avto. Tu je še Gregor Gorenčič (Đurđa), ki je imel ogromno žuljev. Tjaša (Matjaž) je včasih imela divjega prašiča Markota. Tu pa je še moja skromna malenkost, Preudarni orel ( Jana).
Spisal: Preudarni orel
Narekoval : Škedelj
