Kot veleva tradicija, smo včeraj popoldne izbrskali še zadnje koščke potice, pršuta in tatarskega bifteka, ter se odpravili peš na Gorjance. Cilj: ponesti LMB na najvišji dolenjski hrib(ček). Pot je bila dolga in naporna, a se nismo predali. Imeli smo veliko počitkov in dobrot iz pod maminih rok je bilo vse manj. So pa bili ruzaki vedno lažji.
Na vrhu smo naleteli na openairkočaparty in udeleženci tega dogodka so nam ponudii streho in čokolodanobelokoranjsko pogoačo. Bilo je lepo. Čas je mineval in prišli so Ognjeviti petelini (skavti iz Šentjerneja). Skupaj smo ponesli lučko k Sveti Geri in v vojašnico.
Vojak, ki je prišel po lučko je bil vesel obiska. Če ne bi bilo kamer, bi nas z veseljem povabil na čaj. Tako pa ... nas je vprašal če gremo zdaj v dolino k polnočnici :-).
Sledilo je druženje, pogovori in vici. Letele so kepe in iskre. Bilo je lepo.